A. A. Milne: VLJUDNOST
Če ljudje me vprašajo:
“Kako?”
vedno jim povem tako:
“Hvala, dobro, moram reči!”
Če ljudje me vprašajo:
“Kako?”
vedno jim odgovorim tako:
“Hvala, vse mi gre po sreči!”
Vedno jim odgovorim,
vedno vse jim razložim,
če me vljudno vprašajo.
AMPAK VČASIH
si želim,
da me ne bi.
V srednji šoli nas je profesorica angleščine izzvala z naslovom spisa, da človek za svoje preživetje poleg zraka, vode in hrane potrebuje tudi prijatelja. Nekoga, s katerim lahko deli dobro in slabo, se z njim pogovarja, mu zaupa in ga spoštuje. Moj sošolec je cinično pripomnil, da o tem govorijo le tisti, ki imajo vsega dovolj, da reveži, ki si komaj lahko privoščijo kruh in vodo, ne razmišljajo o pogovoru z zaupnimi prijatelji … In da človek za kvalitetno življenje dejansko ne potrebuje drugega kot solidne materialne dobrine. Razred se je razdelil na dva tabora in vsak je modroval po svoje.
Ne vem, kako moj nekdanji sošolec zdaj razmišlja o tem. Vem le, da je danes najbrž materialno najbolj preskrbljen človek iz “našega” razreda, pa vendar občasno igra košarko v stari trenirki s preprostimi znanci. Vem, da se med poletnimi počitnicami vsaj za kak teden zasidra ob Kolpi, kjer se pogovarja z domačini, uživa v burnih debatah in občuduje naravo. Vem, da se vsaj enkrat na mesec dobiva s starim prijateljem, s katerim je lahko tak, kot je v resnici …
Sama že od nekdaj verjamem v prijateljstvo. Mislim, da ga nujno (ali včasih še bolj) potrebujejo tudi tisti, ki materialno komaj preživijo. Čeprav je imeti dobrega oz. pravega prijatelja danes prava redkost in po svoje velik privilegij.
Prijatelj namreč ni le znanec za občasne klepete, ni le sopotnik na skupnih druženjih, ni le spremljevalec dogajanj v tvojem življenju. Prijatelj je predvsem človek, ki te ima rad. Ki te ima rad kljub tvojim slabostim in pomanjkljivostim. Ki te ima rad, ko si uspešen in ko ti ne gre najbolje. Ki zna kritično opozoriti na napake, ki jih delaš, in to dobronamerno počne vedno znova. Prijatelj je tudi človek, ki je samoumevno vedno s tabo, čeprav to sploh ni tako samoumevno. Prijatelju pustiš zelo blizu in mu verjameš vsaj toliko kot sebi. Biti prijatelj je lepo, ni pa enostavno (nekaj podobnega je Ciril Zlobec že rekel za Slovence). In imeti pravega prijatelja je velika čast.
Vem, da imam srečo, da nimam skrbi s hrano in pijačo, vendar imam še večjo srečo, da svoje življenje preživljam s prijatelji. In ko se s svojim najboljšim prijateljem včasih spreva (tudi najboljšim se dogaja), me to sicer zelo žalosti, a verjamem, da je pravo prijateljstvo kot sonce - tudi ko ga ne vidiš, obstaja. Po še tako hudem neurju znova posije in te ogreje.
In občasna deževna obdobja so po svoje zelo koristna, saj nas opozorijo, kako težko, če sploh, bi preživeli brez njega. Brez sonca … Ali brez prijatelja.
Včasih sem bila ena od tistih, ki ne marajo ponedeljkov. Ker da so neznansko dolgi in dolgočasni in nezanimivi. Svet je bil ob ponedeljkih pust, ljudje pa naveličani drugih in sebe ter svojega dela. A z leti se vse spreminja …
Zdaj je ponedeljek moj dan. Ker je moj začetek kroga. Dan, ko se vse začne. In meni so, kot poje Rade Šerbedžija, “ipak najdraži početki”. Vsak ponedeljek je zagotovilo, da se svet še vrti v pravem ritmu, da se po burnem in napornem dogajanju ponavadi ob koncu tedna vse vedno vrne v stare tirnice. In v času, ko je imeti čas vedno večja umetnost, je kakšen dolgočasen ponedeljek pravi obliž. Mirno zatočišče za ranjeno dušo. Tiha ura za pregled prejšnjega tedna. Lepa priložnost za nov (boljši) začetek.
Ponedeljek je dan, ko je pisalna miza malo manj polna in čaka nove projekte. Ko je glava malo manj utrujena in že ustvarja nove ideje. Ko je srce spet bolj mirno in verjame, da je vse dobro in tako, kot mora biti.
Ponedeljek je dan, ko se začne moj krog. Vsakič znova. Čeprav vsakič drugače. In v tem je najbrž smisel življenja. Da vedno znova poskušamo najti svoj ritem, svoj uspeh, svojo srečo.
S čimerkoli se že začenja vaš krog, vam želim, da bi se vrtel v vam prijaznem in neponovljivem ritmu.