Včasih sem bila ena od tistih, ki ne marajo ponedeljkov. Ker da so neznansko dolgi in dolgočasni in nezanimivi. Svet je bil ob ponedeljkih pust, ljudje pa naveličani drugih in sebe ter svojega dela. A z leti se vse spreminja …
Zdaj je ponedeljek moj dan. Ker je moj začetek kroga. Dan, ko se vse začne. In meni so, kot poje Rade Šerbedžija, “ipak najdraži početki”. Vsak ponedeljek je zagotovilo, da se svet še vrti v pravem ritmu, da se po burnem in napornem dogajanju ponavadi ob koncu tedna vse vedno vrne v stare tirnice. In v času, ko je imeti čas vedno večja umetnost, je kakšen dolgočasen ponedeljek pravi obliž. Mirno zatočišče za ranjeno dušo. Tiha ura za pregled prejšnjega tedna. Lepa priložnost za nov (boljši) začetek.
Ponedeljek je dan, ko je pisalna miza malo manj polna in čaka nove projekte. Ko je glava malo manj utrujena in že ustvarja nove ideje. Ko je srce spet bolj mirno in verjame, da je vse dobro in tako, kot mora biti.
Ponedeljek je dan, ko se začne moj krog. Vsakič znova. Čeprav vsakič drugače. In v tem je najbrž smisel življenja. Da vedno znova poskušamo najti svoj ritem, svoj uspeh, svojo srečo.
S čimerkoli se že začenja vaš krog, vam želim, da bi se vrtel v vam prijaznem in neponovljivem ritmu.