H e l e n a

V srednji šoli nas je profesorica angleščine izzvala z naslovom spisa, da človek za svoje preživetje poleg zraka, vode in hrane potrebuje tudi prijatelja. Nekoga, s katerim lahko deli dobro in slabo, se z njim pogovarja, mu zaupa in ga spoštuje. Moj sošolec je cinično pripomnil, da o tem govorijo le tisti, ki imajo vsega dovolj, da reveži, ki si komaj lahko privoščijo kruh in vodo, ne razmišljajo o pogovoru z zaupnimi prijatelji … In da človek za kvalitetno življenje dejansko ne potrebuje drugega kot solidne materialne dobrine. Razred se je razdelil na dva tabora in vsak je modroval po svoje.

Ne vem, kako moj nekdanji sošolec zdaj razmišlja o tem. Vem le, da je danes najbrž materialno najbolj preskrbljen človek iz “našega” razreda, pa vendar občasno igra košarko v stari trenirki s preprostimi znanci. Vem, da se med poletnimi počitnicami vsaj za kak teden zasidra ob Kolpi, kjer se pogovarja z domačini, uživa v burnih debatah in občuduje naravo. Vem, da se vsaj enkrat na mesec dobiva s starim prijateljem, s katerim je lahko tak, kot je v resnici …

Sama že od nekdaj verjamem v prijateljstvo. Mislim, da ga nujno (ali včasih še bolj) potrebujejo tudi tisti, ki materialno komaj preživijo. Čeprav je imeti dobrega oz. pravega prijatelja danes prava redkost in po svoje velik privilegij.

Prijatelj namreč ni le znanec za občasne klepete, ni le sopotnik na skupnih druženjih, ni le spremljevalec dogajanj v tvojem življenju. Prijatelj je predvsem človek, ki te ima rad. Ki te ima rad kljub tvojim slabostim in pomanjkljivostim. Ki te ima rad, ko si uspešen in ko ti ne gre najbolje. Ki zna kritično opozoriti na napake, ki jih delaš, in to dobronamerno počne vedno znova. Prijatelj je tudi človek, ki je  samoumevno vedno s tabo, čeprav to sploh ni tako samoumevno. Prijatelju pustiš zelo blizu in mu verjameš vsaj toliko kot sebi. Biti prijatelj je lepo, ni pa enostavno (nekaj podobnega je Ciril Zlobec že rekel za Slovence). In imeti pravega prijatelja je velika čast.

Vem, da imam srečo, da nimam skrbi s hrano in pijačo, vendar imam še večjo srečo, da svoje življenje preživljam s prijatelji. In ko se s svojim najboljšim prijateljem včasih spreva (tudi najboljšim se dogaja), me to sicer zelo žalosti, a verjamem, da je pravo prijateljstvo kot sonce - tudi ko ga ne vidiš, obstaja. Po še tako hudem neurju znova posije in te ogreje.

In občasna deževna obdobja so po svoje zelo koristna, saj nas opozorijo, kako težko, če sploh, bi preživeli brez njega. Brez sonca … Ali brez prijatelja.