Eden od najpogosteje izrečenih in najbolj popularnih stavkov današnjega časa je: Nimam časa. To zatrjujejo že osnovnošolci, da o upokojencih sploh ne govorimo. Nimam časa za sprehod, nimam časa za branje knjig, nimam časa za klepet s prijateljem. Da bi šel gledat kakšno predstavo? Ne, res nimam časa. Da bi sodeloval v kakšnem kulturnem društvu? No, prosim vas, za kaj takega pa res nimam časa.
Ampak ko smo okrog prvega novembra hodili po pokopališčih … Dejstvo je, da se v nekem trenutku za nekoga čas ustavi. Potem ima celo večnost na voljo, neskončno časa na razpolago, le življenja nič več.
Zato bi si morali vzeti čas za vse tisto, kar si res želimo početi. Pravijo, da je najlepši čas ukradeni čas - čas za prijatelja, za klepet, za lenarjenje, za branje, čas za ljubezen. Pravzaprav je ta ukradeni čas najbolj naš. Najboljša naložba za naše življenje. Za naše zadovoljstvo. Za našo srečo.
Čeprav so te stvari zelo relativne.
V soboto smo praznovali 10-letnico črnomaljske gledališke skupine. Ob starih posnetkih in fotografijah so se nekdanji in sedanji gledališki igralci spominjali lepih in nepozabnih dogodkov. V desetih letih so neštete ure preživeli na odru, v skupini strašno različnih in obenem podobnih ljudi. Gostovali so v različnih krajih in se razdajali - svoje sposobnosti, znanje, svoje srce … in svoj čas. In preko 14500 gledalcev je našlo čas, da si jih je v teh letih ogledalo. Je bil to zapravljen čas? Upam, da je bil vsem, ki so vključeni v to zgodbo, to eden od najlepših časov. Čeprav je bilo tudi v sobotnem večeru od koga slišati, da bi še sodeloval, pa nima časa …
Res je, da so naši urniki praviloma preveč natrpani. Res je, da službe zahtevajo vedno več. Včasih se zgodi, da pridemo domov le spat. Včasih se zgodi, da smo od silnih obveznosti neznansko utrujeni in se smilimo sami sebi. In vsi kdaj rečemo, da nimamo časa.
V resnici pa imamo ves čas na voljo. Od nas je odvisno, kako in za kaj ga porabimo. Lahko nastopamo na odru ali pa gledamo televizijo. Lahko se družimo s prijatelji ali pa zavistno gledamo, kako se drugi zabavajo. Od nas je odvisno, kaj delamo s svojim življenjem. Večkrat ko si ukrademo kakšen trenutek zase in za svoje najbližje, bolj srečni bomo. In biti srečen je pravzaprav edini pravi cilj našega življenja. Vsaj meni se zdi tako.
november 20th, 2007 at 2:29 dop
Zelo lepo si to napisala. Na žalost se nam vse prepogosto dogaja, da pozabljamo živeti. To pozabljivost opazimo, ko gre kaj narobe. Takrat nam je žal. Prepozno.
Pustimo življenju, da nas pelje, sem prebral nekje. Tega se držim, zato mi ni nikoli žal časa za klepet s prijatelji, za jutranjo kavo, za sprehod, za obisk. Lep dan.
februar 18th, 2008 at 7:13 dop
Slučajno preletavam bloge, pa mi je padla na pamet ena misel, ki sem jo slišal od prilično izkušenega človeka… Namreč: časa imamo vsi enakih 24 ur, imamo pa ralične prioritete!
Helena, sicer pa kul razmišljanja na tvojih blogih!
LP