Zelo lepa hrvaška pesem se začne (v prostem prevodu, seveda) nekako tako: “Ko še eno leto potrka na vrata in zagrozi z nekimi čisto novimi jutri, kar naj vstopi, kar naj vlada, meni je vseeno …” Čeprav je pesem v nadaljevanju ljubezenska, pa je ta uvod primeren za pisanje o čemerkoli. Morda še posebej o obletnicah.
V zadnjem letu smo praznovali kar nekaj bolj ali manj pomembnih obletnic. Tistih mejnikov, ko se zdi, da je za nami nekaj velikega ali dobrega ali posebnega ali hudega … In tak mejnik pogosto posebej obeležimo, da bi nanj opozorili tudi druge. Ker nam ni vseeno.
Skozi celo leto smo praznovali 600-letnico prve omembe Črnomlja kot mesta. Obletnico, za katero nihče od nas ni posebej zaslužen, a smo nanjo upravičeno ponosni. Gre za dolgo dobo, ki je naš razum ne dojema povsem, a se zavedamo, da obsega neštete dogodke, življenjske usode, spremembe, drobne trenutke, nazadovanja in napredek. Praznovali smo na različne načine in, kot kaže, se bo praznovanje nadaljevalo tudi v letu 2008, ko nas zgodovinarji opozarjajo na 780-letnico prvega zapisa imena Črnomelj in hkrati 780-letnico ustanovitve črnomaljske župnije, pa na 140-letnico prve čitalnice v Črnomlju in še na kaj. Nam je vseeno? Ne bi nam smelo biti. Nenazadnje gre vedno tudi za nas, za naše obletnice. Če živimo tukaj in zdaj …
Potem je skozi leto svoje obletnice praznovala cela vrsta društev. Športniki, lovci, debatorji srednje šole, fotografi, gledališčniki, folklorniki, tamburaši. 25, 60, 10, 5, 50 let … Vsi so svoje jubileje na nek način obelodanili in predstavili svoje delo javnosti. Z razstavami, tekmami, koncerti, predstavami … Ker jim ni vseeno. Biti član nekega društva 5, 10 ali več let je posebna zasluga. Vsi, ki to dosežejo, so lahko upravičeno ponosni, in lepo je, kadar to znajo ceniti tudi drugi.
Praznovali smo še nekaj osebnih obletnic - rojstnih dnevov, obletnic porok, službe. Ti mejniki so drugačni. Bolj intimni so. Nehote nas silijo v neko razglabljanje o sebi in o minulem življenju ali delu. To nas potem spravlja v dobro in slabo voljo, v lepe in grde spomine, v trenutke zanosa in obupa.
Skratka, če bi povzela prejšnje leto - z obletnicami in brez njih - se mi zdi zelo lepo, bogato in uspešno leto.
Čeprav …
Včeraj smo črnomaljski gledališčniki stali ob Jasninem grobu. Bila je prva obletnica njene smrti. Vsak pri sebi se je spomnil kakšne njene besede, kretnje, slike. Vsak pri sebi jo na nek način pogreša.
Kakšno je bilo torej preteklo leto?
Ni samo lepih in ne samo grdih obdobij, ne samo belih in ne samo črnih trenutkov, ne samo veselja ali samo žalosti. Življenje je na srečo pisano in nepredvidljivo.
In tudi o tem govori tista pesem iz začetka tega ponedeljkovega zapisa: Meni je vseeno, če pride novo leto z nekimi čisto novimi jutri. Moje srce bo ostalo isto.
februar 26th, 2008 at 2:03 pop
Obletnice so lepa priložnost ozreti se nazaj. In se zavedati napak. In načrtovati pot naprej. Čeprav tistih, ki jih najbolj potrebujemo, na katere smo se najbolj naslanjali, ki nas nikoli niso pustili na cedilu, ki… Morda tistih ni več. A svet se vrti tudi brez njih, čeprav mnogo počasneje, s težavo in za kanček bolj žalostno. Ni jih več, da jih bi vprašali za nasvet, zato se moramo zanesti nase. In sami sprejemati odločitve. Na pravilne smo ponosni, na napačnih se učimo. A leto je predolga doba, raje imam dneve, večere. Ko se hiša umiri, ko sonce že dolgo mirno spi - takrat je čas za analize. In pot mnogo laže korigiramo parcialno, ker so odkloni manjši. In k cilju pridemo nekako bolj direktno. In feedback je hitrejši… A kakorkoli zavozimo dan, teden, mesec ali leto, življenje je največkrat tako radodarno, da nam vedno podari nov. Dan, teden, mesec ali leto. Največkrat. Najbolj srečnim.