H e l e n a

Menda se v svetu in v naših življenjih vse ves čas spreminja. Z vsakim trenutkom je vse drugače. Neprestano se nekaj rojeva in nekaj izginja. Vsak nov hip prinese novo spremembo v naše organizme, v naša okolja in v vesolje. Večina teh sprememb je seveda skoraj neopaznih in jih zaznamo šele čez nekaj časa … Nekatere spremembe nastopijo kot šok in nas ali zelo pozitivno ali zelo negativno prepričujejo, da ni nič stalnega ali večnega … Da mine vse lepo in vse grdo, da se konča vsako veselje in vsaka žalost, da so minljive ljubezni in sovraštva, da se spreminjajo stvari in ljudje.

Pred dnevi smo se srečali nekdanji sošolci iz osnovne šole. Razlog so bile takšne in drugačne obletnice. Čeprav smo generacija, ki kakšnega posebnega razloga za srečanje sploh ne potrebuje. Na srečo.

Kakšni smo po tolikih letih? Spremembe so očitne. Večina malo obilnejših, moški nekoliko sivi, nekateri malce plešasti. Iz bolj ali manj pridnih in uspešnih učencev smo postali bolj ali manj uspešni zdravniki, učitelji, direktorji, ravnatelji, bančniki, trgovci, kulturniki … Vsak s svojo zgodbo, ki kaže, kako čas, usoda, znanje in izkušnje preoblikujejo in izoblikujejo neko pot, ki je edinstvena in neponovljiva.

Pa vendar je bilo v vsakem od nas opaziti tudi nekaj, kar je najbrž pomembnejše od sivih las in uspešnega položaja v družbi. Nekaj znanega. Nekaj, kaj očitno kljubuje času in vsem spremembam. Ena od mojih nekdanjih najljubših sošolk se še vedno najlepše smeje in druga je še vedna glasnejša od vseh ostalih, sošolec se še vedno najbolj duhovito pogovarja, drugi enako kot nekdaj krili z rokami in eden od najpomembnejših ljudi v mojem življenju sploh ima še vedno najbolj žalostne oči na svetu. Pa še mnogo drugih majhnih, a pomembnih podrobnosti. Kretnje rok, obraza, nasmehi, pogledi, besede, znani glasovi. Kot da ni minilo toliko in toliko let. Kot da še sedimo v šolskih klopeh in sanjamo, kaj bomo, ko odrastemo.

Zdaj smo veliki. Bolj ali manj pomembni. Relativno zadovoljni sami s sabo. Relativno ponosni na spremembe v svojih življenjih, na dosežke v svojih poklicih.

Pa vendar mislim, da vseh teh sprememb in uspehov ne bi bilo, če ne bi ohranili nekaterih lastnosti in vrednot, zaradi katerih smo, kar smo.  Zato sem bila vesela tega srečanja. Znova mi je potrdilo, da so vsi tisti nekdanji sošolci in sošolke, ki mi nekaj pomenijo, kljub mnogim preobratom na svojih življenjskih poteh, še vedno isti. Da je ob njih vedno zabavno, prijetno, toplo in varno.

In vem, da bodo v tem smislu vedno ostali isti.