Menda so pravila zato, da jih kršimo. Celo tista, ki si jih “napišemo” sami. Tako je sedaj nastal en torkov zapis namesto napovedanih ponedeljkovih … Pa saj tukaj tako nihče več ne piše blogov in kdo ve, če jih še kdo bere.
Nekoč sem imela zelo dobrega prijatelja (enkrat prijatelj, vedno prijatelj?), potem pa so se najine geografske, službene, osebne in še kakšne poti enostavno razšle. Nekaj časa sva še vzdrževala stike, dokler niso postajali vse redkejši in že kar nekaj časa jih več ni. Kljub temu pa se večkrat spomnim nanj. Bil je neke vrste učitelj, pa ne samo moj. S svojim ostrim in hladnim razumom (seveda je imel tudi čustva …) je vedno natančno in skoraj jasnovidno precenil vsako situacijo. Takoj je razumel, kje in pri kom ter zakaj je nastal problem. In pogosto je trdil, da so vzrok večine težav, s katerimi se srečujemo, naše želje. Govorim seveda o osebnih težavah, zaradi katerih smo kdaj pa kdaj slabe volje ali malo melanholični ali celo zelo zelo žalostni. Govorim o težavah, ki nastopijo zaradi nejasnih ali neusklajenih odnosov med ljudmi, zaradi nezmožnosti koristne komunikacije, zaradi … da, zaradi neuresničenih želja. Včasih te je pogledal - zdelo se je kar malo strašljivo - hladno in ostro in rekel: Zakaj si nečesa želiš, če veš, da tega ne moreš dobiti? Če bi si kdo želel, da sonce ob enih popoldne zaide, bi bilo krivo sonce za njegovo žalost, ker bi še naprej sijalo?
Pogosto je izzval jezo, ta moj prijatelj, čeprav je imel prav. Kajti po drugi strani je stoodstotno verjel, da je vse možno. Da človek lahko uresniči vsako idejo, da se vsaka želja lahko izpolni, da je vsako upanje plodno … ampak, za božjo voljo, ne si želeti sončnega zahoda opoldne!
In kako vedeti, kdaj je kakšna želja uresničljiva in kdaj nam prinaša samo žalost, nikoli pa se ne izide? Pravzaprav vsak pri sebi dobro ve. Ni potrebno, da ti nekaj desetkrat ne uspe, saj je jasno že prvič, da nisi za to. Ni potrebno, da te nekdo sedemnajstkrat zavrne, v bistvu veš že prvič (ali drugič …) kako in kaj.
Če si želimo biti najlepši na svetu in s tem pogojujemo svojo srečo, nas bo 99 odstotkov nesrečnih. Če želimo imeti najhitrejši avto in smo s počasnejšim nezadovoljni, nas bo takih velika večina. Če želimo preživljati svoj čas z nekom, ki nas ne mara, si lahko raztrgamo srce in izjokamo oči, pa nič ne pomaga …
Včasih si nečesa tako zelo želimo, da bi storili vse na svetu, da bi to dobili. Pa ne dobimo. Včasih zares preveč pričakujemo od ljudi in od sveta. Gora pa redko pride k človeku in sonce sije, ko sije.
Ampak, kot bi rekel moj prijatelj, vsak lahko preoblikuje svoje želje. Lahko zapreš oči in se zdi, da je noč. Lahko si želiš biti prijazen do ljudi in to uresničiš. Lahko si želiš soliden avto in ga imaš. Lahko si želiš, da bi dobro in koristno delal … pa gre. In če nekdo ne želi biti s tabo, si ti še vedno lahko njegov prijatelj. Lahko ga imaš rad, mu pomagaš in želiš, da mu je dobro.
Takšne želje so uresničljive. In ne prinašajo nezadovoljstva in ne žalosti.
(Moj prej omenjeni prijatelj pa bi se zdaj le nasmehnil in rekel: Ah, če te ne bi poznal …)