Nekoč sem imela zelo dobrega prijatelja (enkrat prijatelj, vedno prijatelj?), potem pa so se najine geografske, službene, osebne in še kakšne poti enostavno razšle. Nekaj časa sva še vzdrževala stike, dokler niso postajali vse redkejši in že kar nekaj časa jih več ni. Kljub temu pa se večkrat spomnim nanj. Bil je neke vrste učitelj, pa ne samo moj. S svojim ostrim in hladnim razumom (seveda je imel tudi čustva …) je vedno natančno in skoraj jasnovidno precenil vsako situacijo. Takoj je razumel, kje in pri kom ter zakaj je nastal problem.  In pogosto je trdil, da so vzrok večine težav, s katerimi se srečujemo, naše želje. Govorim seveda o osebnih težavah, zaradi katerih smo kdaj pa kdaj slabe volje ali malo melanholični ali celo zelo zelo žalostni. Govorim o težavah, ki nastopijo zaradi nejasnih ali neusklajenih odnosov med ljudmi, zaradi nezmožnosti koristne komunikacije, zaradi … da, zaradi neuresničenih želja. Včasih te je pogledal - zdelo se je kar malo strašljivo - hladno in ostro in rekel: Zakaj si nečesa želiš, če veš, da tega ne moreš dobiti? Če bi si kdo želel, da sonce ob enih popoldne zaide, bi bilo krivo sonce za njegovo žalost, ker bi še naprej sijalo? 

Pogosto je izzval jezo, ta moj prijatelj, čeprav je imel prav. Kajti po drugi strani je stoodstotno verjel, da je vse možno. Da človek lahko uresniči vsako idejo, da se vsaka želja lahko izpolni, da je vsako upanje plodno … ampak, za božjo voljo, ne si želeti sončnega zahoda opoldne! 

In kako vedeti, kdaj je kakšna želja uresničljiva in kdaj nam prinaša samo žalost, nikoli pa se ne izide? Pravzaprav vsak pri sebi dobro ve.  Ni potrebno, da ti nekaj desetkrat ne uspe, saj je jasno že prvič, da nisi za to. Ni potrebno, da te nekdo sedemnajstkrat zavrne, v bistvu veš že prvič (ali drugič …) kako in kaj.  

Če si želimo biti najlepši na svetu in s tem pogojujemo svojo srečo, nas bo 99 odstotkov nesrečnih. Če želimo imeti najhitrejši avto in smo s počasnejšim nezadovoljni, nas bo takih velika večina. Če želimo preživljati svoj čas z nekom, ki nas ne mara, si lahko raztrgamo srce in izjokamo oči, pa nič ne pomaga  …

Včasih si nečesa tako zelo želimo, da bi storili vse na svetu, da bi to dobili. Pa ne dobimo. Včasih zares preveč pričakujemo od ljudi in od sveta. Gora pa redko pride k človeku in sonce sije, ko sije.

Ampak, kot bi rekel moj prijatelj, vsak lahko preoblikuje svoje želje. Lahko zapreš oči in se zdi, da je noč. Lahko si želiš biti prijazen do ljudi in to uresničiš. Lahko si želiš soliden avto in ga imaš. Lahko si želiš, da bi dobro in koristno delal … pa gre. In če nekdo ne želi biti s tabo, si ti še vedno lahko njegov prijatelj. Lahko ga imaš rad, mu pomagaš in želiš, da mu je dobro.

Takšne želje so uresničljive. In ne prinašajo nezadovoljstva in ne žalosti.

(Moj prej omenjeni prijatelj pa bi se zdaj le nasmehnil in rekel: Ah, če te ne bi poznal …)

Pred dnevi smo se srečali nekdanji sošolci iz osnovne šole. Razlog so bile takšne in drugačne obletnice. Čeprav smo generacija, ki kakšnega posebnega razloga za srečanje sploh ne potrebuje. Na srečo.

Kakšni smo po tolikih letih? Spremembe so očitne. Večina malo obilnejših, moški nekoliko sivi, nekateri malce plešasti. Iz bolj ali manj pridnih in uspešnih učencev smo postali bolj ali manj uspešni zdravniki, učitelji, direktorji, ravnatelji, bančniki, trgovci, kulturniki … Vsak s svojo zgodbo, ki kaže, kako čas, usoda, znanje in izkušnje preoblikujejo in izoblikujejo neko pot, ki je edinstvena in neponovljiva.

Pa vendar je bilo v vsakem od nas opaziti tudi nekaj, kar je najbrž pomembnejše od sivih las in uspešnega položaja v družbi. Nekaj znanega. Nekaj, kaj očitno kljubuje času in vsem spremembam. Ena od mojih nekdanjih najljubših sošolk se še vedno najlepše smeje in druga je še vedna glasnejša od vseh ostalih, sošolec se še vedno najbolj duhovito pogovarja, drugi enako kot nekdaj krili z rokami in eden od najpomembnejših ljudi v mojem življenju sploh ima še vedno najbolj žalostne oči na svetu. Pa še mnogo drugih majhnih, a pomembnih podrobnosti. Kretnje rok, obraza, nasmehi, pogledi, besede, znani glasovi. Kot da ni minilo toliko in toliko let. Kot da še sedimo v šolskih klopeh in sanjamo, kaj bomo, ko odrastemo.

Zdaj smo veliki. Bolj ali manj pomembni. Relativno zadovoljni sami s sabo. Relativno ponosni na spremembe v svojih življenjih, na dosežke v svojih poklicih.

Pa vendar mislim, da vseh teh sprememb in uspehov ne bi bilo, če ne bi ohranili nekaterih lastnosti in vrednot, zaradi katerih smo, kar smo.  Zato sem bila vesela tega srečanja. Znova mi je potrdilo, da so vsi tisti nekdanji sošolci in sošolke, ki mi nekaj pomenijo, kljub mnogim preobratom na svojih življenjskih poteh, še vedno isti. Da je ob njih vedno zabavno, prijetno, toplo in varno.

In vem, da bodo v tem smislu vedno ostali isti.

Včasih je bil seks tabu tema. Ne glede na to, koliko je kdo razmišljal o njem, koliko je kdo prakticiral katero od tovrstnih navad, koliko je kdo živel brez njega … o tem se v glavnem ni govorilo. Včasih je kdo o kom kaj namignil, včasih se je o kom zaradi tega malo več razpravljalo, vendar so se zgodbice spletale zelo potihem, zelo ohlapno ali celo nedolžno. Včasih smo torej na nek način lagali, da seks ni del nas in naših življenj. Pa ta včasih sploh ni tako daleč. Danes je seks tema kot vsaka druga. Ve se, kdo s kom in kako, ve se, kolikokrat in kje. In če ta “ve se” ni najbolj zanesljiv, to nikogar preveč ne zanima. Glavno je, da se o tem govori, da je zanimivo … Znova bolj ali manj lažemo, le drugače.

In laži so zveste spremljevalke sodobnega človeka in časa. Lažemo naključnim sopotnikom, znancem, sorodnikom, celo prijateljem. Lažemo o svojem delu, o denarju, lažemo o svojem zadovoljstvu, o odnosih, ki jih imamo. Lažemo odkrito in prikrito. Na veliko in pomalem. Lažemo zavestno in nehote. In žalostno je, da velikokrat lažemo celo sebi. 

Videotrakovi (v kakršnikoli tradicionalni ali sodobnejši obliki) pa hranijo zapise naših življenj in usod. Zapisujejo vse tisto, kar si v svojih glavah in dušah slikamo vsak po svoje. Včasih kažejo podobe, ki so nam všeč, in drugič nam posnetki niso ljubi. Takrat se tolažimo, da gre samo za film. Mi živimo čisto drugače …

Mi smo običajni ljudje, bolj ali manj iskreni, in takšni so tudi naši prijatelji. Naše seksualne navade so “normalne” in v svojem življenju bi težko našli karkoli posebnega, kar bi lahko posneli na filmski trak.  Ne, mi ne moremo biti oseba iz te zgodbe …

A lahko se tolažimo tako ali drugače, lahko lažemo drugim ali sebi, vsi smo le liki nekih filmov. V kakšnem igramo glavno in v drugem stransko vlogo. V nekaterih igramo pozitivne in v drugih negativne like. Včasih smo samo statisti. Kdaj pa kdaj lahko vplivamo na potek filma, včasih pa le sledimo toku.

In zelo težko predvidimo, kakšen bo konec filma. Na srečo.

V zadnjem letu smo praznovali kar nekaj bolj ali manj pomembnih obletnic. Tistih mejnikov, ko se zdi, da je za nami nekaj velikega ali dobrega ali posebnega ali hudega … In tak mejnik pogosto posebej obeležimo, da bi nanj opozorili tudi druge. Ker nam ni vseeno.

Skozi celo leto smo praznovali 600-letnico prve omembe Črnomlja kot mesta. Obletnico, za katero nihče od nas ni posebej zaslužen, a smo nanjo upravičeno ponosni. Gre za dolgo dobo, ki je naš razum ne dojema povsem, a se zavedamo, da obsega neštete dogodke, življenjske usode, spremembe, drobne trenutke, nazadovanja in napredek. Praznovali smo na različne načine in, kot kaže, se bo praznovanje nadaljevalo tudi v letu 2008, ko nas zgodovinarji opozarjajo na 780-letnico prvega zapisa imena Črnomelj in hkrati 780-letnico ustanovitve črnomaljske župnije, pa na 140-letnico prve čitalnice v Črnomlju in še na kaj.  Nam je vseeno? Ne bi nam smelo biti. Nenazadnje gre vedno tudi za nas, za naše obletnice. Če živimo tukaj in zdaj …

Potem je skozi leto svoje obletnice praznovala cela vrsta društev. Športniki, lovci, debatorji srednje šole, fotografi, gledališčniki, folklorniki, tamburaši. 25, 60, 10, 5, 50 let … Vsi so svoje jubileje na nek način obelodanili in predstavili svoje delo javnosti. Z razstavami, tekmami, koncerti, predstavami … Ker jim ni vseeno. Biti član nekega društva 5, 10 ali več let je posebna zasluga. Vsi, ki to dosežejo, so lahko upravičeno ponosni, in lepo je, kadar to znajo ceniti tudi drugi.

Praznovali smo še nekaj osebnih obletnic - rojstnih dnevov, obletnic porok, službe. Ti mejniki so drugačni. Bolj intimni so. Nehote nas silijo v neko razglabljanje o sebi in o minulem življenju ali delu. To nas potem spravlja v dobro in slabo voljo, v lepe in grde spomine, v trenutke zanosa in obupa.

Skratka, če bi povzela prejšnje leto - z obletnicami in brez njih - se mi zdi zelo lepo, bogato in uspešno leto.

Čeprav …

Včeraj smo črnomaljski gledališčniki stali ob Jasninem grobu. Bila je prva obletnica njene smrti. Vsak pri sebi se je spomnil kakšne njene besede, kretnje, slike. Vsak pri sebi jo na nek način pogreša.

Kakšno je bilo torej preteklo leto?

Ni samo lepih in ne samo grdih obdobij, ne samo belih in ne samo črnih trenutkov, ne samo veselja ali samo žalosti. Življenje je na srečo pisano in nepredvidljivo.

In tudi o tem govori tista pesem iz začetka tega ponedeljkovega zapisa: Meni je vseeno, če pride novo leto z nekimi čisto novimi jutri. Moje srce bo ostalo isto.

Glede mojih revij, torb, oblek, okraskov in ostalih predmetov ni večjih težav. Človek jih na neki način dobi v last in z njimi počne, kar ga je volja. Ali kar mu veleva občutek. Ko jih izrabi ali se jih naveliča, jih zavrže ali odda in nadomesti z novimi. Včasih nam kakšen predmet sicer priraste k srcu in ga hranimo leta in leta, a to so že izjeme. Ob kakšnem večjem čiščenju ali selitvi se tudi teh znebimo brez večjih čustvenih pretresov in posledic.

Problemi nastanejo, kadar vzamemo “za svoje” ljudi, občutja in razpoloženja, sposobnosti in slabosti. Kadar posvojimo nekaj ali nekoga, ki nam sicer ne pripada. Kar je v določenem trenutku ob nas ali z nami, vendar ni naše. Ne za zmeraj in ne vedno tako, kot bi si želeli. Sledijo razočaranja in žalost …

Kako enostavno bi bilo, če bi zmogli pustiti ljudem in razpoloženjem, čustvom in mislim, da gredo mimo nas kot oblaki. Ne vem, ali imate radi oblake, meni so zelo pri srcu. Moji oblaki so lepih svetlih barv in nenavadnih oblik. Spreminjajo se iz trenutka v trenutek in minevajo. In kako bi jim lahko zamerila ali kaj očitala? Pustim, da grejo mimo. Ko pridejo drugi, so povsem drugačni, a spet so moji.

Želim si, da bi kot oblakom pustila mimo ljudem, ki jih imam rada. Da ne bi imeli občutka, da morajo biti zraven mene. Da bi znala ceniti njihovo prisotnost, ko so, in sprejeti, ko grejo dalje. Želim si, da bi kot oblakom pustila mimo napakam in slabostim, ki so zadnje čase pri meni. Da ne bi imele občutka, da so posvojene in morajo ostati tukaj. Da bi jih zmogla kot oblake pospremiti in verjeti, da lahko izginejo za zmeraj. In tudi svoje dobre lastnosti bi morala jemati kot oblake - kot nekaj zelo minljivega.

Trenutno je sicer na tem področju kot na današnjem nebu - sivina, a tudi to je del življenja. In mene.

Ampak ko smo okrog prvega novembra hodili po pokopališčih … Dejstvo je, da se v nekem trenutku za nekoga čas ustavi. Potem ima celo večnost na voljo, neskončno časa na razpolago, le življenja nič več.

Zato bi si morali vzeti čas za vse tisto, kar si res želimo početi. Pravijo, da je najlepši čas ukradeni čas - čas za prijatelja, za klepet, za lenarjenje, za branje, čas za ljubezen. Pravzaprav je ta ukradeni čas najbolj naš. Najboljša naložba za naše življenje. Za naše zadovoljstvo. Za našo srečo.

Čeprav so te stvari zelo relativne.

V soboto smo praznovali 10-letnico črnomaljske gledališke skupine. Ob starih posnetkih in fotografijah so se nekdanji in sedanji gledališki igralci spominjali lepih in nepozabnih dogodkov. V desetih letih so neštete ure preživeli na odru, v skupini strašno različnih in obenem podobnih ljudi. Gostovali so v različnih krajih in se razdajali - svoje sposobnosti, znanje, svoje srce … in svoj čas. In preko 14500 gledalcev je našlo čas, da si jih je v teh letih ogledalo. Je bil to zapravljen čas? Upam, da je bil vsem, ki so vključeni v to zgodbo, to eden od najlepših časov. Čeprav je bilo tudi v sobotnem večeru od koga slišati, da bi še sodeloval, pa nima časa …

Res je, da so naši urniki praviloma preveč natrpani. Res je, da službe zahtevajo vedno več. Včasih se zgodi, da pridemo domov le spat. Včasih se zgodi, da smo od silnih obveznosti neznansko utrujeni in se smilimo sami sebi. In vsi kdaj rečemo, da nimamo časa.

V resnici pa imamo ves čas na voljo. Od nas je odvisno, kako in za kaj ga porabimo. Lahko nastopamo na odru ali pa gledamo televizijo. Lahko se družimo s prijatelji ali pa zavistno gledamo, kako se drugi zabavajo. Od nas je odvisno, kaj delamo s svojim življenjem. Večkrat ko si ukrademo kakšen trenutek zase in za svoje najbližje, bolj srečni bomo. In biti srečen je pravzaprav edini pravi cilj našega življenja. Vsaj meni se zdi tako.

Če ljudje me vprašajo:

“Kako?”

vedno jim povem tako:

“Hvala, dobro, moram reči!”

Če ljudje me vprašajo:

“Kako?”

vedno jim odgovorim tako:

“Hvala, vse mi gre po sreči!”

Vedno jim odgovorim,

vedno vse jim razložim,

če me vljudno vprašajo.

AMPAK VČASIH

si želim,

da me ne bi.

Ne vem, kako moj nekdanji sošolec zdaj razmišlja o tem. Vem le, da je danes najbrž materialno najbolj preskrbljen človek iz “našega” razreda, pa vendar občasno igra košarko v stari trenirki s preprostimi znanci. Vem, da se med poletnimi počitnicami vsaj za kak teden zasidra ob Kolpi, kjer se pogovarja z domačini, uživa v burnih debatah in občuduje naravo. Vem, da se vsaj enkrat na mesec dobiva s starim prijateljem, s katerim je lahko tak, kot je v resnici …

Sama že od nekdaj verjamem v prijateljstvo. Mislim, da ga nujno (ali včasih še bolj) potrebujejo tudi tisti, ki materialno komaj preživijo. Čeprav je imeti dobrega oz. pravega prijatelja danes prava redkost in po svoje velik privilegij.

Prijatelj namreč ni le znanec za občasne klepete, ni le sopotnik na skupnih druženjih, ni le spremljevalec dogajanj v tvojem življenju. Prijatelj je predvsem človek, ki te ima rad. Ki te ima rad kljub tvojim slabostim in pomanjkljivostim. Ki te ima rad, ko si uspešen in ko ti ne gre najbolje. Ki zna kritično opozoriti na napake, ki jih delaš, in to dobronamerno počne vedno znova. Prijatelj je tudi človek, ki je  samoumevno vedno s tabo, čeprav to sploh ni tako samoumevno. Prijatelju pustiš zelo blizu in mu verjameš vsaj toliko kot sebi. Biti prijatelj je lepo, ni pa enostavno (nekaj podobnega je Ciril Zlobec že rekel za Slovence). In imeti pravega prijatelja je velika čast.

Vem, da imam srečo, da nimam skrbi s hrano in pijačo, vendar imam še večjo srečo, da svoje življenje preživljam s prijatelji. In ko se s svojim najboljšim prijateljem včasih spreva (tudi najboljšim se dogaja), me to sicer zelo žalosti, a verjamem, da je pravo prijateljstvo kot sonce - tudi ko ga ne vidiš, obstaja. Po še tako hudem neurju znova posije in te ogreje.

In občasna deževna obdobja so po svoje zelo koristna, saj nas opozorijo, kako težko, če sploh, bi preživeli brez njega. Brez sonca … Ali brez prijatelja.

Zdaj je ponedeljek moj dan. Ker je moj začetek kroga. Dan, ko se vse začne. In meni so, kot poje Rade Šerbedžija, “ipak najdraži početki”.  Vsak ponedeljek je zagotovilo, da se svet še vrti v pravem ritmu, da se po burnem in napornem dogajanju ponavadi ob koncu tedna vse vedno vrne v stare tirnice.  In v času, ko je imeti čas vedno večja umetnost, je kakšen dolgočasen ponedeljek pravi obliž. Mirno zatočišče za ranjeno dušo. Tiha ura za pregled prejšnjega tedna. Lepa priložnost za nov (boljši) začetek.

Ponedeljek je dan, ko je pisalna miza malo manj polna in čaka nove projekte. Ko je glava malo manj utrujena in že ustvarja nove ideje. Ko je srce spet bolj mirno in verjame, da je vse dobro in tako, kot mora biti.

Ponedeljek je dan, ko se začne moj krog. Vsakič znova. Čeprav vsakič drugače. In v tem je najbrž smisel življenja. Da vedno znova poskušamo najti svoj ritem, svoj uspeh, svojo srečo.

S čimerkoli se že začenja vaš krog, vam želim, da bi se vrtel v vam prijaznem in neponovljivem ritmu.